ZAKAJ ROKODELSTVO
POTREBUJE ZAKON
Rokodelstva ne smemo enačiti z obrtjo, čeprav imata mnoge stične točke. Razlika je predvsem v načinu dela in znanjih, ki so za to potrebna. Medtem ko se obrt vedno bolj približuje industrijskemu načinu proizvodnje, rokodelstvo ohranja tradicionalne načine, ki so del naše nesnovne kulturne dediščine in predstavljajo družbeni interes in odgovornost za njeno ohranitev ter razvoj.
V praksi to pomeni veliko ročnega dela, ne serijske proizvodnje, in unikatne izdelke, ki na trgu cenovno ne morejo konkurirati industrijskim in obrtniško narejenim izdelkom. Zato mnogo rokodelcev ni moglo ekonomsko preživeti. Starejši so se upokojili, mlajši pa le redko ohranjajo izdelavo.
Zato je potrebno z zakonskimi podlagami – zakonom:
- urediti ekonomski položaj rokodelcev, ki bi jim omogočal preživetje,
- določiti kriterije rokodelskega statusa (ki se razlikuje od obrtniškega) – kdo je rokodelec?
- omogočiti starejšim upokojenim rokodelcem, da lahko delajo in svoje znanje prenesejo na mlade
- urediti vertikalno izobraževanje za mlade
- opredeliti pristojne organizacije in institucije
- določiti javna pooblastila
- z ukrepi države (tudi občin) spodbujati razvoj rokodelstva
- zagotoviti potrebne pravne podlage, ki bodo omogočale podporo in intervencijo države.
Zavedamo se, da je vsak nov zakon nepopularen ukrep, vendar ga rokodelstvo potrebuje.
Skozi rokodelstvo, ročne spretnosti in ustvarjalnost se vračamo k svojim koreninam, ki jih kot vse živo potrebujemo za rast in obstoj. Naša odgovornost je, da mu v dobi robotizacije damo možnost preživetja in odziva na tehnološko družbo, v kateri se kot ljudje izgubljamo.
